Daytonski sporazum in delitev BiH: Dokončni obračun z Jugoslavijo ali ustvarjanje nove?

You are currently viewing Daytonski sporazum in delitev BiH: Dokončni obračun z Jugoslavijo ali ustvarjanje nove?

Čeprav velja za velik uspeh v mednarodnem pravu, ki je končal eno najbolj krvavih vojn po drugi svetovni vojni, je priljubljenost in interpretacija  Daytonskega sporazuma odvisna od območja in predvsem časovne točke, ki jo vzamemo za ocenjevanje zadovoljstva na terenu. Nedvomno je kot mirovni sporazum dosegel svoj namen – oboroženi spopadi so se končali, država pa je lahko, čeprav bolj kot eksperiment in protektorat mednarodne skupnosti, začela svojo pot naprej… vendar kaj sedaj? Bosna in Hercegovina (v nadaljevanju BiH) kot država in priznani mednarodnopravni subjekt sicer preživlja, to pa je tudi vse. Zadnjih 25 let je minilo kot bi tlesknil s prsti, življenski standard pa je še vedno nizek, evropska pot vprašljiva, vstop v Zvezo NATO pa je v veliki meri blokiran. Nestabilnost in nefunkcionalnost se kažeta na vseh nivojih oblasti, posledično pa se je od razpada Jugoslavije iz BiH izselila najmanj polovica vseh njenih prebivalcev. Ko se je že zdelo, da po zdravstveni krizi in neuspešni dobavi cepiv proti Covid-19 stanje v BiH ne more biti slabše, pa je v medijih začel krožiti neuradni diplomatski dokument, ki odprto govori o koncu Daytonskega sporazuma in “mirnem” razpadu države.[i]

Daytonski mirovni sporazum je bil podpisan po vojaški intervenciji Zveze NATO, v vojaškem oporišču v Ohiu, predvsem zaradi ameriškega pokroviteljstva in pritiska zapletenega odnosa Združenih držav z muslimanskimi državami na bližnjem vzhodu, ki je bil v tistem času njihov največji vir oskrbe z nafto. Predstavniki sprtih strani se v tistem trenutku niso več spraševali za mnenje o kompromisu. Stvar je ušla izpod nadzora. Masovni pokoli so se vrstili, tuji borci z vseh strani pa so prihajali na bosanska bojišča. Spopade je bilo treba ustaviti za vsako ceno, poleg tega je Clintonovi administraciji ustrezalo, da ima v rokavu karto, s katero je lahko zanikala obtožbe na račun ameriškega antiislamskega razpoloženja, sporazum pa v svoji predvolilni kampanji predstavljala kot uspeh ameriške zunanje politike.

BiH je bila tako dogovorjena kot država sestavljena iz Distrikta Brčko kot samostojne enote pod mednarodnim nadzorom in dveh ključnih entitet, Republike Srbske, kot večinsko srbskega dela države in Federacije Bosne in Hercegovine, kot federacije bošnjaškega in hrvaškega dela države, brez točno določenih meja med obema narodoma, kot posledica kratkotrajne koalicije v času vojne in zgrešene predstave, da Hrvati vidijo BiH kot svojo domovino, čeprav se je kasneje izkazalo, da je po propadu ideje iz Wahingtonskega sporazuma, kot predhodnika Daytonskega o konfederaciji Federacije BiH in Republike Hrvaške, velika večina vzela hrvaška državljanstva in s tem kljub kasnejšemu hrvaškemu vstopu v EU močno zapletla njen vstop v Schengen.

Sporazum je obema entitetama omogočil svojo lastno zastavo, vlado, parlament, ki sprejema zakone na področju svoje entitete, na skupen nivo pa so bile prenesene pristojnosti iz sfere zunanje politike, carine, monetarne politike, kontrole zračnega prometa, usklajevanja politike obeh entitet, od leta 2006 pa tudi obrambna politika, ko so bile Oborožene sile Republike Srbske in Obrožene sile Federacije BiH združene v Oborožene sile BiH pod vrhovnim poveljstvom skupnega predsedstva. To je sestavljeno iz enega Bošnjaka in enega Hrvata iz Federacije BiH ter enega predstavnika izbranega na ozemlju Republike Srbske. Ustava države, sprejeta kot aneks k sporazumu, določa tudi skupno ustavno sodišče, ki odloča o pritožbah zoper entitetskih vrhovnih sodšič in sporih med entitetama ter entitetama in državo, ki ga sestavljajo dva sodnika iz Federacije BiH, dva sodnika iz Republike Srbske in trije tuji sodniki po predlogu Evropskega sodišča za človekove pravice. Da bi bila stvar še bolj zapletena, je mednarodna skupnost s sporazumom ustanovila mesto Visokega predstavnika za BiH, ki ima glavno besedo pri interpretaciji implementacije mirovnega sporazuma in kateremu aneks 10 omogoča, da odstavlja politične predstavnike, ki po njegovem mnenju ogrožajo mir in sprejema zakone mimo zakonodajnih organov, če meni da so ti nujni in da jih te organi ne bodo sprejeli sami, tako imenovana „bonska pooblastila“.

Ob podpisu so bili s sporazumom najbolj zadovoljni Bošnjaki, ki so ga videli kot trnato, a edino možno pot k unitarizaciji neodvisne BiH, kar je bil tudi njihov poglavitni vojni cilj, najmanj pa Srbi, ki so ga videli kot vsiljenega in kljub priznanju določene subjektivitete Republike Srbske kot vojaški poraz, saj je bil vsaj kasnejši, če ne že prvotni glavni vojni cilj neodvisna srbska republika oziroma preprečitev, da BiH skupaj z ozemlji naseljenimi s srbskim prebivalstvom proti njihovi volji zapusti Jugoslavijo. Eden redkih, ki je priznanje Republike Srbske v Daytonskem sporazumu videl kot veliko zmago srbskega naroda, je bil takratni predsednik Milošević, ki je s svojim hrvaškim kolegom sicer že od začetka konflikta v BiH zagovarjal idejo o njeni delitvi, na njeno mednarodno priznanje pa naj bi se odzval z besedami, “da je tudi Kaligula imenoval konja za konzula, pa to ni bil”. Hrvati so bili podobno nezadovoljni, a zaradi finančne pomoči in političnega zaledja s strani Hrvaške vse do leta 2000, ko je vodja misije OVSE v BiH Robert Barry sprejel amandmaje, po katerih so lahko v Federaciji BiH Bošnjaki glasovali tudi za hrvaške politične predstavnike in obratno, niso nasprotovali ureditvi države. S tem je bila Hrvatom zaradi razmerja v številu prebivalstva v praksi odvzeta konstitutivnost, oziroma z ustavo zavarovana enakovrednost z ostalima narodoma, da odloča o svojem položaju znotraj države. Pojavljati so se začele resne ideje o tretji, hrvaški entiteti, ki so naletele na negativen odziv s strani mednarodne skupnosti in bošnjaškega vodstva.

Situacija je danes nasprotna. Hrvati sicer še vedno zahtevajo tretjo entiteto, bolj neuradno kot uradno, Srbi so zaradi strahu pred unitarizacijo postali glavni zagovorniki Daytonskega sporazuma in ga z ogromnim zamikom, tako kot Resolucijo 1244 o Kosovu, Miloševiću priznali kot političini uspeh, Bošnjaki pa se odprto zalagajo za njegovo spremembo in ukinitev entitet, ki naj bi BiH onemogočale normalno življenje in ekonomski razvoj. Čeprav je še vedno sporno ali tako imenovani “non-paper” o spreminjanju državnih meja na Balkanu sploh obstaja oziroma kdo ga je sploh napisal in da vse nakazuje na to da gre vendarle samo za še eno v nizu testnih iniciativ za ocenjevanje odzivov tako naroda kot vodstva balkanskih držav, pa je dejstvo, da je sedanja situacija nevzdržna in da se o kreativnih in dolgoročnih rešitvah problemov v BiH, Severni Makedoniji in na Kosovu, ki bi regiji omogočil splošni napredek nikoli niti ni nehalo govoriti. Omejeno razmišljanje in nepripravljenost na odrekanja v imenu kompromisa bo za posledico imelo nadaljno stagnacijo in neatraktivnost regije za tuje investicije, politična razklanost znotraj držav pa bo poglobila njeno nesposobnost vključevanja v mednarodne povezave in omogočila ploden teren za uveljavljanje nekaterih interesov, ki jih Evropska unija vidi kot “maligne”. Res je, da je ozemeljska celovitost držav eno izmed ključnih načel mednarodnega prava, vendar se je ravno zaradi njegove široke interpretacije na Balkanu v razmerju do pravice do samoodločbe na primeru Kosova pokazalo, da se ta razlaga in uporablja različno od primera do primera, kar se je Zahodu že maščevalo v Ukrajini. Edini možen scenarij, po katerem ima Bosna in Hercegovina  prihodnost kot funkcionalna skupna država vseh treh konsitutivnih narodov, nujno zahteva, da se ob podpori sosednjih držav in predvsem soglasju držav, ki so botrovale podpisu sporazuma, Bošnjaki odpovejo sanjam o unitarni BiH, Srbi prenehajo z grožnjami o odcepitvi, hrvaško vprašanje pa se reši v obliki tretje entitete in se jim s tem omogoči enakopraven položaj znotraj države, sicer se bodo s časoma v celoti izselili na Hrvaško ali si preko njenega državljanstva dom poiskali v kateri od članic EU. Ker je Republika Srbska jasno opredeljena, se zatakne pri bošnjaško-hrvaških odnosih, ki bi v primeru tretje entitete terjali spremembo mirovnega sporazuma, kar nekateri vidijo kot prekinitev miru. Ob tem je treba poudariti, da je edina država, ki ji ideja o kateri govori “non-paper” povsem ustreza, Albanija, ki že dalj časa odprto izraža ambicije o priključitvi Kosova in delov Severne Makedonije. Nasprotno, je uradna pozicija Srbije, tako kot v primeru Krima, spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti članic OZN, kar ji omogoča sklicevanje na sklenjene mednarodne pogode o statusu Kosova, po katerih je ta še vedno avtonomna pokrajina v Srbiji. Očitno je, da bo situacijo prej izkoristila kot priložnost za demonstracijo vodilne vloge v regiji in si kot zagovornica celovitosti BiH učvrstila svojo pozicijo v primeru Kosova. Postavlja se vprašanje, ali je Vučić, kljub nesporni večinski podpori, sploh politično dovolj močan, da se spusti v resno avanturo kakršnekoli delitve Kosova, ki je v Srbiji še vedno glavna tema in neprimerljivo nevarnejše politično vprašanje od trenutnega stanja v BiH. Čeprav je večkrat izjavil, da nasprotuje idejam o zamrznjenih konfliktih in da bi morala Srbija sprejeti kar ji ponudijo v zameno, je takšno trgovanje v srbski javnosti naletelo na burne odzive.

Napačna je ugotovitev, da bi šlo pri potencialnem procesu spreminjanja meja za dokončno razbitje Jugoslavije, saj tako Evropska unija kot ZDA podpirata iniciativo “Mini Schengen”, že podpisano s strani Albanije, Severne Makedonije in Srbije, s katero bi se države zahodnega Balkana, ki niso članice Evropske unije, ekonomsko povezale po njenem vzoru in s tem izboljšale ekonomske razmere v regiji, združevanje na kakršnemkoli nivoju pa nima smisla, če pred tem niso urejeni temelji dobrososedskih odnosov – meje, ki bi ob uspešni realizaciji projekta tako ali tako s časoma izgubljale na pomenu.

Proces bi lahko kvečjemu opisali kot zadnji obračun s komunističnim režimom, saj so meje bivših socialističnih republik nastale v nedemokratičnih sistemih in zato volja narodov živečih na etnično mešanih ozemljih pravzaprav ni bila nikoli niti resnično izražena na demokratičen način. Badinterjeve komisija je meje socialističnih republik priznala kot meje novonastalih neodvisnih republik in s tem pravzaprav sama ustvarila odlične pogoje za verske/etnične konflikte, ki so se razplamteli na področju bivše skupne države, kasneje pa so bila tudi njena načela povožena s priznanjem Kosova s strani večine zahodnih držav. Razdrobljenost in mešanost prebivalstva oziroma problem “leopardjega krzna”, ki je predstavljal glavno oviro za dolgoročno rešitev v BiH v času razpada Jugoslavije, danes ne obstaja več, saj je nesporno nesrečno dejstvo, da se je prebivalstvo vsakega izmed treh narodov zaradi etničnih čiščenj in ostalih vojnih grozot po vojni homogeniziralo na svojem večinskem področju, kar najbolje priča o tem, kako možna bi bila funkcionalna unitarna Bosna in Hercegovina v praksi. Pri iskanju rešitve za mir in ekonomski razvoj regije v določenem okviru Evropske unije, gre za obraten proces od razbijanja Jugoslavije. Gre za ustvarjanje nove, bolj racionalne povezave držav zahodnega Balkana, ki so obsojene na sobivanje in s tem na nujno sodelovanje, saj bodo v nasprotnem primeru ostale slepo črevo Evrope in poligon za geopolitične igre, česar pa EU na svojem pragu ne potrebuje, še manj pa ima željo v bližnji prihodnosti takšne države sprejemati v polnopravno članstvo v povezavi.

Zaradi strahu pred tako imenovanim “domino efektom”, EU uradno nasprotuje reševanju težav s spreminjanjem meja posameznih ozemelj na Balkanu, kot je to jasno izrazila v primeru testne iniciative o delitvi Kosova, kar je odprta vprašanja na Balkanu samo še bolj povezalo. Kljub njihovi kompleksnosti je ob zvrhani meri pazljivosti in dobrega razumevanja zgodovine, zaradi prihodonjih generacij potrebno poiskati funkcionalne in dolgoročne rešitve. Enostranske poteze in izkoriščanje fleksibilne narave mednarodnega prava so že ustvarili nevarne precedense, izjave, da je nastajanje nacionalnih držav stvar preteklosti pa so ravno tako blago rečeno smešne, saj jih je kar nekaj nastalo pred komaj 30 leti ali še kasneje. Evropska unija bo morala zaradi prihodnosti svoje notranje ureditve ter funkcionalne in enotne zunanje politike, kmalu doseči soglasje o tem ali spoštuje mednarodne pogodbe o statusu Kosova in se jasno opredeliti glede vprašanja ruskega prebivalstva v Ukrajini. Šele takrat bo možno tudi v BiH, brez strahu pred oboroženimi konflikti širših razsežnosti, začrtati prihodnost in se pošteno soočiti s separatističnimi gibanji tudi znotraj same unije.


[i] Sandić-Hadžihasanović, G., Iz BiH otišla gotovo polovica ljudi, ‘neće da budu taoci politike’. Slobodna Evropa, 30.10.2019